ZGODOVINSKI OPOMBE IN ZANIMIVOSTI
na fotografiji Celtic Hypogeum of Cividale (UD)
Kelti v Furlaniji
od Christian Brandolini
partner Triskella z ASD Insubria Antiqua
Furlanija je vsekakor referenčna točka za zgodnji srednji vek, za zgodovino Langobardov, od Historia Langobardorvm, ki ga je napisal Paolo Diacono, do Cividale, prve vojvodine kraljestva.
Toda Furlanija ima veliko starejšo veličastno zgodovino, povezano z ljudstvom, ki velikim Langobardom nima kaj zavidati: Kelti Karni.
Carni so bili ljudstvo keltskega jezika in kulture, naseljeno predvsem na območju, ki danes nosi njihovo ime, Carnia. Obstajajo dokazi o njihovi poselitvi na tem območju od četrtega stoletja pred našim štetjem
Prvotno z ravnic med Renom in Donavo so se Carni preselili in naselili okoli leta 400 pr.n.št. v današnjo Furlanijo, Štajersko, Koroško in severozahodno Slovenijo ter prečkali Alpe na takrat še neznanem prelazu Passo del Monte Croce Carnico. Rimljani, tako zelo, da zgodovinar Tit Livije, ko govori prav o prihodu Mesa, piše "... per saltus ignotæ antea viæ transgressi ..." [Annales 39,45].
Celo zgodovinar Strabone postavlja Oi Kàrnoi ali Carni "nad in onstran Venetov", zato se je naselil v bližini Jadranskega zaliva, južno od Vzhodnih Alp, ki povezuje isti Tergeste (Trst) s Carni in ga definira "Carnic". vas ":" ... Tergheste komès Karnikès." [Geografija VII-5,2].
Kmalu so prišli v stik z bližnjimi populacijami, zlasti z Benečani in Reti.
Karnija, Kranjska, Koroška in Kraška so dobila ime po Keltih, ki so prišli iz druge strani Alp.
Obstaja veliko arheoloških pričevanj, ki nam pripovedujejo o zgodovini in navadah Carnov, ki prihajajo iz nekropol Misincinis, Paularo, Verzegnis, Amaro, Raveo, Lauco in Tolmezzo, tudi nekaj srebrnikov je bilo najdenih v cerkvi sv. Pietra Karnskega. , na Plan da Vincule, ki sega v tretje stoletje pr
Kelti in vino
Gojenje vinske trte in ohranjanje vina v keltski transpadanski tradiciji
od Christian Brandolini
partner Triskella z ASD Insubria Antiqua
Govorenje o zgodovini vina je kot govorenje o zgodovini človeštva. Ne obstaja natančen datum, ki bi določil začetek proizvodnje tega napitka, vendar so v zgornjem Valdarno, v bližini Montevarchija (AR), v plasteh premogovih usedlin odkrili fosilne ostanke trsov trte (Vitis Vinifera), starih 2 milijona let. Številni drugi arheološki odkupi dokazujejo, da je že pred 300.000 leti Vitis Vinifera rastla prosto, in iz nedavnih študij izhaja, da so prvi degustatorji tega napitka že segali v obdobje neolita. Tako kot pivo, tudi vino naj bi bilo odkrito naključno ob naravni fermentaciji tekočine v posodah, kjer so bili shranjeni grozdje. Najstarejši sledi pridelave trte so potrjene ob obalah Kaspijskega morja in v vzhodni Turčiji, zdi pa se, da je proizvodnja vina na veliki ravni začela kmalu po letu 3000 pr. n. št. Prve potrditve o pridelavi trte v Zahodni svet segajo v leto 1700 pr. n. št., vendar je šele z egiptovsko civilizacijo pridelava doživela takšen razvoj, da je pripeljala do prave proizvodnje vina. Od elitnega izdelka je pijača postala vsakdanja v času Rimskega imperija: obsežna širitev trte po velikem delu ozemlja je povzročila eksponentno povečanje razpoložljivosti grozdja, kar je privedlo do znižanja cen in povečanja porabe izdelka s strani vseh družbenih slojev, ki so lahko izbirali med vsaj 140 različnimi sortami. Rimsko vino pa je bilo zelo različni od tistega, ki ga poznamo danes. Gre za goste, zelo sladke in alkoholne snovi – značilnost, ki je izhajala iz vrenja, najpogosteje uporabljenega načina konzerviranja tistega časa – ki je za okus postala prijetna šele, ko so jo razredčili z vodo in zmešali z medom in začimbami. Plinij Starejši navaja, da je bilo v Padanski nižini z vrenjem mošta, namesto fermentacije, doseženo vino z dvema različnima koncentracijama: tisto bolj "gosto" – zmanjšanje za polovico – je bilo imenovano defrutum, tisto bolj "lahko" (zmanjšanje za tretjino) pa sapa. Tehnike proizvodnje in shranjevanja vina v mediteranskem svetu so nam znane po pričevanjih klasičnih piscev. Vendar vemo, da so tudi Keldi zelo cenili vino. K njemu so jih uvedli Etruski, s katerimi so Insubri Golasecchiani ohranjali tesne trgovske in kulturne stike. Zahvaljujoč njim so keltski ljudje spoznali tehnologije pridelave vina, ki so bile v uporabi v vzhodnem Sredozemlju in v Egejskem svetu, spremenjene, seveda, s strani Etruščanov, da bi jih prilagodili svojim potrebam. Proizvodnja vina pri Insubrih je bila torej potrjena že od 6. stoletja pr. n. št., kar dokazujejo številni keramični predmeti, predvsem pa semena in cvetni prah trte, najdeni v pokopališčih Golasecchianov, ki segajo v konec 7. stoletja pr. n. št. Temu se pridružuje najdba v istem kraju uvoženih vinskih amfor iz Padanske Etrurije med 6. in 7. stoletjem pr. n. št. Bogata dokumentacija o tradicionalni insubrski vinogradniški pridelavi je na voljo v številnih klasičnih avtorjih: od Varrona do Plinija Starejšega. Insubri so sprejeli povsem izvirno metodo pridelave, ki je bila uspešna tudi pri Rimljanih, Veneti in Gali v osrednji in vzhodni Franciji: Plinij in Kolumela jo imenujeta Arbustum gallicum. Trta je v Insubriji rasla povezana z drevesom: trti, povezani z javorom, so bili dejansko najdeni v globokih poplavnih plasteh v Modeni in Ferari. Za razliko od Arbustum italicum, je bil Gallicum nižji, trtni venčki so prehajali iz drevesa na drevo in tvorili tiste vrste, ki jih danes imenujemo "alberate" ali "piantate".
Varron opisuje vinogradništvo v Mediolanumu: trdi, da so v njegovem času zemlje zgornjega Milanskega in južne Brianze predstavljale osrčje vinogradništva na Padanskem polju. Tudi Varron, kot Plinij, trdi, da se trta goji ob drevesih, imenovanih opuli, in da so trti oblikovani kot venčki med drevesi. Kolumela dodaja, da je za dosego najboljšega iz Arbustum gallicum smiselno dodati kolke – imenovane subiectis adminiculis – da podprejo venčke, ko so trti pretežki zaradi grozdja. Plinij podrobno opisuje tudi drevesa, ki podpirajo trto v Arbustum gallicum, in sicer drevo, ki podpira trto v Italiji Transpadani, imenujejo rumpotinus ali opolus, katere široke krošnje so razporejene v krog in pokrivajo trto, ki se razteza s svojimi starimi trti do razcepov, od tam pa, s svojimi mladimi trtami in viticami, do koncev vertikalnih vej. Rumpotinus (ali opolus) je bil, kot poroča Varron, poljski javor. Še danes, kjer se ta vrsta uporablja za podporo trti, vztraja staro ime: v piemontskem narečju se imenuje opi, v lombardskem opol ali oppel, v benečanskem opio ali obia. Plinij omenja tudi druge drevesne vrste, kot so javor, jasen, figa, oljka, in specifično za Transpadano, drena, lipa, brest, skorša in hrast. V območjih Benetk, bogatih z vodo, pa je prevladoval vrba. Ostaja pa še vedno vprašanje, kateri od 140 vin, pridelanih po celem imperiju, so bili avtohtoni insubrski. Odgovor nam spet poda Plinij Starejši. Med različnimi sortami je bila spionia ali spinea, v Novarese, prednik današnje sorte Spanna iz družine Nebbiolo. V tem kratkem in jedrnatem pregledu insubrske vinske tradicije ne smemo pozabiti na posode, tako velike vinske posode za shranjevanje in prevoz kot tudi majhne posode za postrežbo in kozarce za degustacijo. Sprva je bilo vino prevažano v velikih glinenih amforah. Te posode so bile značilne za grško in rimsko kulturo, medtem ko so Keldi raje uporabljali velike lesene vinske posode, torej sode. Za verjetno keltske izvore so izrazi tunna (soda), ki je sprva pomenil kožnate vreče, taratrum (žlico), bunda, ki je prav tako pomenila sodo, kot bi nakazovala nomenklatura, ki še danes obstaja v Canavesu (bunda) in v piemontskih ter lombardijskih narečjih (bondòn). Strabon trdi, da v Galiji "površje vina označujejo s sodami, narejenimi iz lesa, ki so večje od hiš". Grški avtor omenja tudi prisotnost ladij-sod, ki so plule po reki Padi in njenih večjih pritokih, pri čemer natančno navaja, da so bile sode narejene iz kostanjevega lesa. Kasneje so jih sprejeli tudi Rimljani, ki so imeli veliko koristi, saj so bile bolj prostorne od amfor in lažje za prenos. Plinij piše: "Metode za shranjevanje vina se zelo razlikujejo glede na podnebje. V alpskih predelih ga shranijo v lesene posode, ojačane z obroči, in celo pozimi, ga ščitijo pred zmrzaljo, s prižiganjem ognja." Keldi transpadanske so zagotovo igrali pomembno vlogo pri razvoju in širjenju umetnosti sodarstva. Plinij prav tako postavlja pridelavo Arbustum gallicum v Novarese (Novarensis agricola), z impresivnimi dolgimi trti, ki so proizvajale kisla in groba vina, torej z visoko vsebnostjo taninov. Omenjena opis Strabona, o sodah za staranje vina "večjih od hiš", kaže, kako so ta vina potrebovala precejšnjo oksigenacijo, verjetno zato, ker so jih uživali čista ali z malo dodanimi smolami, medom ali kaj podobnega. Gre torej za povsem drugačen tip vinogradništva kot v mediteranskem svetu. Kar zadeva "umetnost pitja" med Kelti, je dobro predstavljena v prvi železni dobi z bronastimi posodami, kot so situle in kiste ter z miznim posodjem iz keramike, poleg tega pa z bronastimi vrči z "račjimi kljuni" v etruščanskem slogu. V drugi železni dobi, okoli 3. stoletja pr. n. št., se med Kelti razvije "vrč z vrtečimi se stranicami", značilna vinska posoda, ki izvira iz tradicije "stekleničaste posode" Golasecchianov. Keldi so torej, po začetni naklonjenosti pivu, zaradi kulturnih in trgovskih stikov z mediteranskim svetom in predvsem Etruščani, sprejeli tudi trto. Vino je postalo široko razširjeno in cenjeno v celotni keltski družbi, poleg piva, in tudi pri vinogradništvu so Keldi pustili pomemben pečat na severnoitalijanskem ozemlju, ki je kljub vsemu preživelo skozi stoletja.
Bibliografija: Cristiano Brandolini, Vinattieri Insubri iz obdobja železa. Arheologija in latinski zgodovinarji izpostavljajo v insubrski regiji dolgo in izvirno vinogradniško tradicijo, ki se je razvila že v keltskem obdobju, v Terra Insubre, št. 55, III četrtina 2010.
Nordijski grog, mit ali resničnost?
od Christian Brandolini
partner Triskella z ASD Insubria Antiqua
Še danes, če gremo na počitnice na otok Gotland na Švedskem, bi lahko v nekaterih lokalih našli pijačo, podobno pivu, imenovano Grog.
Toda Grog je danes znan tudi kot ne zelo alkoholna pijača, sestavljena iz vode in ruma, ki so jo uvedli v Kraljevo mornarico 21. avgusta 1740. Mornarji so vodeno pijačo imenovali grog, navdihnjeni s priimkom njenega izumitelja, admiral Edward "Old Grog" Vernon, tako imenovanega zaradi plašča iz grogrèja (grogrè v Italiji), ki ga je nosil.
Toda kaj je bil pravi Grog, ali Nordijski Grog?
Sprva je bila to starodavna pijača Gotov in ni imela nobene zveze z tistim, kar so v 18. stoletju pili angleški mornarji ali z modernim pivom.
Nordijske zgodbe nam povedo, da Grog ni bil le alkoholna pijača, ampak se je uporabljal tudi kot zdravilo. Grki so Groga imenovali Proxima Thule, in nekaj informacij je prišlo tudi od keltskih ljudstev severne Evrope, preko rimskih opisov. Alkoholna pijača, verjetno fermentirana, sestavljena iz več sestavin.
Pravzaprav je bilo o tej pijači malo znanega, kar zadeva njeno sestavo in pripravo.
Verjetno je bila zelo pogosta pijača med Goti in Winnili, pa tudi med Vikingi, vendar je verjetno imela privržence tudi med Kelti, ki so mejili na Rokavski preliv in so imeli stike na Severnem morju.
Preko zapisov grških in latinskih zgodovinarjev zdaj vemo zagotovo, da so Kelti in germanska ter severnoevropska ljudstva proizvajali in uživali pivo (Dionizij iz Halikarnasa je pivo šaljivo opredelil kot zmes razpadlega ječmena v vodi).
Vemo, da so Kelti in germanska ter severnoevropska ljudstva proizvajali in uživali med (Diodor Sicilski je to pijačo opisal kot izpiranje stročnic).
In nazadnje vemo, da so galski cisalpinci proizvajali, uživali in izvažali kakovosten vino (Diodor Sicilski je zapisal, da so surov kmečki ljudje in gorski ljudje severa pili svoje vino čisto, brez razredčevanja - očitno v nasprotju z vsakim Rimljanom ali Grkom), vendar, kot sem že rekel, o Nordijskem Grogu imamo malo in zmedenih opisov. Na srečo pa je moderna arheologija deloma zapolnila to vrzel.
V zadnjih desetletjih je bilo izvedenih pet arheoloških raziskav med Dansko in Švedsko, ki so prinesle pomembne elemente, ki se nanašajo na to legendarno alkoholno pijačo.
Nandrup in Egtved na Danskem, Kostræde na otoku Sjælland, Juellinge na otoku Lolland in Havor na švedskem otoku Gotland.
V vseh primerih so bili najdeni elementi, ki segajo med leti 1500 in 1. stoletjem pr. n. št.
Najstarejši je bil posoda v vojaškem grobu, v gomili v Nandrupu, v regiji Jutlandija, severozahodna Danska, ki sega v nordijsko bronasto dobo (približno 1500-1300 pr. n. št.).
Notranjost posode, od dna do polovice telesa, je bila pokrita z temnim ostankom, iz katerega so bili vzeti dve majhni vzorci in pregledani pod mikroskopom.
Ta ostank je bil v celoti sestavljen iz lipovega in belega deteljega cvetnega prahu.
V Egtvedu na Jutlandiji, v izjemno dobro ohranjenem grobu mlade svečenice, je bil najden vedro iz brezove skorje, ki sega v nordijsko bronasto dobo (približno 1500-1300 pr. n. št.).
Na dnu posode je bil homogen ostank, katerega analize so ga opredelile kot sestavljenega iz brusnic, pšeničnih zrn, nitk gorskega detelja, lipovega cvetnega prahu, močvirske marjetice (Filipendula Ulmaria) in belega detelja.
V zakladu v Kostrædu, jugozahodno od Kopenhagna, je bil najden kovinski lonec s prebodeno dno (filter), ki sega v pozno nordijsko bronasto dobo (približno 1100-500 pr. n. št.).
Tudi ta posoda je vsebovala ostank znotraj.
Majhen košček je bil vzorčen z odstranitvijo iz enega od lukenj v filtru, očitno ostank filtracije tekočine.
Filter je vseboval ostankov brezove smole, čebeljega voska, borove smole, azelaične kisline (verjetno derivata oleinske kisline, ki se nahaja v različnih rastlinah, vendar bi lahko izvirala tudi iz žit, kot so pšenica, rž in ječmen), brina, močvirske marjetice, vinskih grozdov in evkaliptola, artemije, borovnice in rožmarina.
V Juellingu, na otoku Lolland, jugovzhodna Danska, med darovi visoko rangirane ženske, je bil najden velik bronast lonček, ki sega okoli 200 pr. n. št.
V grobu so bili pripomočki za vino, med njimi tudi bronast lonček, v katerega je bil položen zajemalka.
V notranjosti lončka je bil relativno homogen ostank na dnu, ki je bil vzorčen in analiziran.
Vseboval je ostankov ječmena, močvirske marjetice, brusnic, brina, sivke, vinskih grozdov, močvirske marjetice in kvasa.
V Havorju na švedskem otoku Gotland je bil najden dolg ročaj bronastega filtra, običajno uporabljenega za vino, ki sega v rimsko obdobje (1. stoletje n. št.).
Tudi v tem grobu so bili pripomočki za vino, med njimi bronasti filter. V notranjosti filtra je bil ostank, ki je bil ohranjen znotraj in okoli lukenj, ki je bil vzorčen in analiziran. Vseboval je brezovo smolo, vinske grozdove, evkaliptol in druge neopredeljene rastlinske proizvode.
Arheološke študije, v kombinaciji z biomolekulskimi in arheobotaničnimi študijami petih lokacij v Danski in Švedski, datiranimi med približno 1500 pr. n. št. in 1. stoletjem n. št., ponujajo koherentno sliko tega, kako so Nordijski ljudstva zamislila in proizvajala svoje fermentirane pijače.
Na splošno so raje uživali hibridno pijačo, "Grog", v kateri so bile različne sestavine fermentirane skupaj ali bi lahko bile, vključno z lokalno dostopnim medom, lokalno pridelanim sadjem (kot so brusnice in brusnice), žitaricami (pšenica, rž, ječmen) in včasih uvoženim vinom iz južne Evrope.
Po vseh teh analizah je bil zaključek, da je bil Grog alkoholna, fermentirana pijača na osnovi vina, lipovega in belograjnega medu (verjetno med), močvirski mirt, črni in rdeči brusnice, žitarice (verjetno pivo), brezova in borova smola, brin, evkaliptol, sivka, Filipendula Ulmaria, rožmarin, sadje.
Ena sama fermentacija, namesto ločenih fermentacij posamezne pijače s kasnejšim mešanjem, verjetno za boljšo konsistenco pijače z dodajanjem na določeni točki (med postopkom fermentacije) lokalno dostopnih brinovih jagod, brezovega soka, morda borove smole (razen če ni prišla preko vina uvoženega iz Srednje Južne Evrope) in zelišč, še posebej močvirski mirt in sivka, dodani in zmešani s pijačo kot sladila ali aromati po fermentaciji ali ko je bila pijača postrežena.
Študija je tudi poudarila obstoj trgovine z vinom iz južne Evrope v daleč na sever, ki sega v leto 1100 pr. n. št., preko specifičnih trgovskih poti in komercialnih izmenjav po vsej Evropi, razkrivajoč, kar so Grki in Rimljani trdili, da so bila severna evropska ozemlja naseljena s surovimi barbari.
Grog je bil postopoma izpodrinjen s vinom iz južne Evrope, vendar ga ni povsem izničil.
Še danes na švedskem otoku Gotlandu v Baltskem morju proizvajajo vrsto Groga, alkoholno pijačo imenovano Gotlandsdricka (pijača Gotlanda).
To je pivo, ki poleg sladu in hmelja vsebuje tudi brin in med, z zelo sladkim okusom in vsebnostjo alkohola med 5 in 13% vol.
Pivo v starih časih
od Christian Brandolini
partner Triskella z ASD Insubria Antiqua
V znamenitem filmu "Robin Hood. Princ tatov, ki ga igra Kavin Costner, patri Tac razlaga otrokom Sherwoodskega gozda, da nam je "... koruzo dal naš Gospod, da naredimo ... pivo!"
Večina ljudi, ko govori o pivu, pomisli na nedavni izdelek, ki so ga v sedanje živilsko gospodarstvo uvozili Nemci ali v vsakem primeru severnoevropska ljudstva, vendar ni tako.
Pravzaprav se pivo šteje med najstarejše alkoholne pijače, ki jih je proizvedel človek. Najprej dve besedi o etimologiji imena: beseda pivo izhaja iz latinskega bibere (piti), koren španske besede cerveza pa izvira iz Ceres, grške boginje poljedelstva. V keltščini so pivo imenovali brito ali briton, od tod osebno ime Britomaro, ki je morda povezano prav z obrtjo pridelave piva.
Začetki piva segajo pred približno 13.000 leti, ko je človek prešel iz nomadskega v sedeči in začel gojiti žita, kot je pšenica. Prvi dokazi o pripravi pijače, podobne pivu, segajo v Sumerce, torej pred približno 6000 leti, kar dokazuje relief, ki prikazuje ječmen in kruh, kuhan in nato navlažen v vodi, da nastane kaša in na koncu pijača z lastnost, da se "tisti, ki so ga pili, dobro počutijo". Proizvodnjo izpopolnijo Babilonci, nato izvozijo v Egipt, sami Egipčani pa so postali veliki proizvajalci piva, izboljšali so tehniko in okus izdelka. Pomen piva v starem Egiptu je bil tolikšen, da je pisarje spodbudil k skovanju novega hieroglifa, ki je označeval "pivovarskega mojstra".
Pivo je mogoče pridobiti s fermentacijo katerega koli žita. Danes je prednost ječmen, v preteklosti pa se je uporabljalo vsega po malo, od pire do ovsa. Še danes v Flandriji proizvajajo pivo Tripel Karmeliet po avtentičnem receptu iz leta 1679, ki izvira iz starodavnega karmeličanskega samostana Dendermonde, ki je predvideval uporabo treh žit: ječmena, pa tudi pšenice in ovsa. Številni poskusi fermentacije v pivovarni so potrdili, da prav ta tradicionalna kombinacija žit še vedno ostaja najboljša.
V severni Italiji je bilo pivo dobro poznano že pred prihodom etruščanskega in rimskega vina. Že Kelti Insubri Golasecchiani so v prazgodovini proizvajali pivo in ponekod že z majhnimi odmerki hmelja.
Najstarejši dokazi o proizvodnji v Evropi so na germanskih tleh in segajo v leto 800 pr. Sestavljen je iz amfore in ostankov prave pivovarne, najdene blizu Kulmbacha na severovzhodu Bavarske. Najdb v zvezi s pivom Keltov v severni Italiji je malo, a pomembne. Eden predvsem je tisti, ki se nanaša na nekropolo Golasecca iz sredine šestega stoletja pr. izkopana v Pombiji (No) leta 1995. Tukaj se je čudežno nedotaknjena grobnica vrnila arheologom, poleg klasične opreme, kroglast kozarec, katerega dno je ohranilo rdečkasto usedlino, podobno zelo drobnemu pesku. To so bili liofilizirani ostanki fermentirane žitne pijače, skoraj gotovo rdečega piva, narejenega iz ječmena in drugih žit ter socvetja hmelja skupaj z drugimi dišavnicami.
Uporaba hmelja kot običajne sestavine pri proizvodnji piva je bila doslej priča šele od zapisov Hildegarde von Bingen, torej v 11. stoletju. Pivo starodavnih je bilo zelo drugačno od tistega, ki smo ga vajeni danes, in morda ga sploh ne bi mogli piti. V ustih je bilo kislo, dimljeno in zelo testeno, popolnoma ravno, brez pene in postreženo pri sobni temperaturi.
V srednjem veku je proizvodna tehnika naredila velikanski korak in pijača je postopoma začela postajati vse bolj podobna tisti, ki jo pijemo danes. Od prazgodovine do srednjega veka je bil postopek pivovarstva izključno v pristojnosti žensk. Potem je ta pravica izginila, ko so pivo začeli proizvajati v samostanih (belgijskih in nizozemskih v primis) in je tako postalo čisto moška dejavnost.
Menihi so izboljšali okus in hranilne vrednosti svojih piv in dosegli dnevno porabo 5 litrov na prebivalca, dovoljeno po njihovih pravilih. Presežke so prodajali zunaj in tako se je pivo začelo širiti tudi izven zidov samostanov. Ni trajalo dolgo in vladarji, ki so se zavedali, kako velike dobičke bi lahko ustvarili s trgovino s pivom, so menihom poskušali ukrasti izključno pravico do uvajanja davkov. Leta 1516 je bavarski vojvoda William IV razglasil nemški zakon o čistosti piva, ki določa, da se za proizvodnjo uporabljajo samo ječmen, hmelj in čista voda.
S tehnološkimi inovacijami, ki jih je prinesel industrijski razvoj v 19. stoletju, je prišlo do dokončne spremembe v proizvodnji: parni stroj je omogočil pridobivanje slada pri nizkih temperaturah in s tem rojstvo lahkih piv tipa pils ter umetno hlajenje, ki je omogočilo uživanje hladnega piva tudi poleti. Kasneje se je začelo ukvarjati tudi s karbonizacijo in s tem gaziranjem končnega izdelka ter z uporabo dotlej neznanih kvasovk, saj je spontano vrenje mošta veljalo za nekaj čarobnega, božanskega, v bistvu nerazložljivega. Danes se še vedno proizvajajo piva s spontano fermentacijo, vendar je večina piv, ki jih pijemo, proizvedenih s skrbno izbranimi kvasovkami.
No, mislim, da je zdaj čas, da grem na pivo. In kot je navada v Bretanji, poskrbimo, da se naši pinti trčijo z vzkliki "Yec'hed mat" na zdravje"!
Medica. Nektar bogov oz
Asterixov čarobni napoj?
od Christian Brandolini
partner Triskella z ASD Insubria Antiqua
Zaprite oči in misli se vrnejo v starodavne čase, predstavljajte si, da ste na svetem mestu, obdanem s hrasti, kjer druidi nameravajo izvajati obrede v čast božanstev.
Hranjenje z okusno hrano, poplaknjeno z ogromnimi kozarci medice, obilno nalite v ogromne rogove: tukaj, s tem prizorom želim, da začnete to kratko potovanje skozi zgodovino te zanimive in zelo starodavne pijače, imenovane "medica".
Medica ali medica, iz grščine hỳdor (voda) in méli (med), je najstarejša alkoholna pijača, ki jo je proizvedel človek v Evropi, in med najpogosteje uporabljenimi v starem svetu, preden se je vinska trta razširila, v porečju Sredozemlja, uvedel uporabo vina.
V prazgodovini se je močno razširil po nižinah severne in vzhodne Evrope, tudi v hladnih podnebnih pasovih.
Med, dodan vodi, je osnovna sestavina medice.
Čebela, sveta žival in nebeški glasnik, ki sonce spremeni v med, in svetost vode kot življenjske žile, ki teče v žilah matere zemlje, naredi medico za Kelte sveto, kot bistvo božanskega v združitvi neba in zemljo. V indoevropski mitologiji je medica tipična pijača onstranstva, tako v keltskem kot v germanskem svetu in je simbol nesmrtnosti.
V keltski Evropi (IX-I. stoletje pr. n. št.) so ga pili Druidi in plemena v štirih velikih svetih obredih, ki so zaznamovali ritem letnih časov (Imbolc, Beltane, Lugnasad, Samonios).
Medica je bila med Skandinavci in v keltski kulturi tako običajna pijača, da jo štejejo v številne mitološke zgodbe in pesmi, kot na primer v nordijski mitologiji, kjer je medica, četudi ni povsem verodostojna glede na ustno izročilo, element osrednji.
In od kod izvira ime slavnih »poročnih tednov« mladoporočencev? Od Vikingov in od dejstva, da je bilo pri njih v lunarnem mesecu po poroki običajno piti medico, da bi zagotovili, da bo prihodnji nerojeni otrok postal močan in zdrav, predvsem pa moški!
Obstaja veliko arheoloških najdb, ki se nanašajo na to pijačo, v številnih knežjih grobnicah v Evropi iz 6. do 4. stoletja pr. n. št. so bile najdene posode z ostanki medice kot rezerva pokojnika za Sidhe, keltsko posmrtno življenje, kot na primer v grobnici kneza Hochdorfa v Nemčiji v Baden-Wurttembergu (VI. stol. pr. n. št.), kjer je med izrednimi predmeti pogrebne opreme 17 pitnih rogov in bronast kotel s prostornino 500 litrov, napolnjen ob odlaganju l. grobnica, tri četrtine medice, ki je pustila precejšnjo usedlino na dnu, ki se je ohranila do danes. Odločitev za umestitev te pijače v zelo bogate halštatske knežje grobove ni naključje, temveč dokazuje simbolno vrednost nesmrtnosti medice, njeno prefinjenost in dragocenost.
Medico so stari opisovali kot penečo se pijačo, lahko bi rekli, da je bila njihova žgana pijača; ni naključje, da nikoli ni bila "obročna pijača", temveč obredna pijača, s katero so poškropili daritve pred očiščevalnim ognjem ali, zaradi visoke vsebnosti alkohola, sredstvo za pridobitev alkoholne opojnosti, da bi lahko približati se božanskemu do srečanja z njim med verskimi obredi; bil pa je tudi sestavina panaceje, pijače, ki je zdravila vse bolezni telesa in duha.
Kdaj pa je človek začel pridelovati medico? in po kakšnem postopku?
Da je medica veliko starejša pijača kot pivo ali vino, lahko domnevamo, če pomislimo na dejstvo, da je moral primitivni človek, da bi naredil vino, najprej nehati kot nomad in postati sedentaren, se naučiti gojiti žitarice ali trto in šele nato ležerno odkritje, da bi lahko iz hlebcev ali iz soka tega grozda pridobil opojno pijačo; za medico pa se mu ni bilo treba učiti čebelariti, ampak je že od nekdaj nabiral med iz divjih rojev in mu ni bilo treba zgraditi posode za fermentacijo, saj je že je imel primitivno, a funkcionalno kožo iz usnja, ki je bila odlična posoda nomadskega prebivalstva.
Tudi postopek izdelave je zelo preprost, saj vsi čebelarji vedo, da ostanke medu iz stisnjenih satov najpreprosteje odstranimo tako, da jih potopimo v vodo: med se takoj raztopi. Ko je ta postopek opravljen, začne mešanica vode in medu takoj naravno fermentirati zaradi kvasovk, ki so prisotne v samem medu, in je že pitna.
Dandanes mnogi francoski čebelarji radi prodajajo medico kot Asterixovo pijačo. V stripu, kot vsi vemo, medica ni omenjena, jo pa današnji čebelarji primerjajo s »čarobnim napojem«. Res, po premisleku najdeš podobnosti med čarobnim napojem in medico: oba sta kuhana, v obeh so prekuhane aromatične snovi, zelišča in začimbe v medici in ironično še marsikaj drugega v čarobnem napoju, predvsem pa oba čarobni napoj in medica z visoko vsebnostjo alkohola dajeta pogum za soočenje s sovražnikom v boju.
Medica, ki se je vrnila k nam po zaslugi številnih keltskih praznikov in ponovnega odkritja anglosaške in skandinavske kulture, je medica z različnimi imeni in na različne načine spet začela označevati sezonske prehode solsticij in enakonočij tudi pri nas in je je sledil Anglosasom v Ameriki in Kanadi, kar je povzročilo največje tekmovanje v rokodelski medici, "Mazer Cup", ki poteka v Združenih državah Amerike.
Danes obstaja veliko držav, ki proizvajajo medico, od območja do območja lahko to pijačo imenujemo z različnimi imeni ali preprosto zaradi različne pikantnosti, ki jo imajo.
Na primer, v Bretanji se imenuje Chouchen ali Mez, v Angliji in na Irskem jih je več, tradicionalni se imenuje Mead, v germanskih in skandinavskih državah pa Med ali Met.
Nektar bogov ali čarobni napoj, medica je in ostaja pijača, ki človeka vedno spremlja na njegovi zemeljski poti.
Dvignite pivske rogove in dober pozdrav vsem!